V marčni številki smo objavili članek z naslovom »Varčna žarnica, ne hvala«. V njem smo opisali kakšne so pomanjkljivosti sodobnih varčnih sijalk. Omenili smo tudi program Evropske komisije, ki je odločila, da bodo vse žarnice na žarilno nitko izločili iz prodaje do leta 2016. Kar naj bi pomenilo, da bo uporaba žarnic na žarilno nitko po tem času prepovedana. V članku smo trdili, da takšne žarnice iz mnogih razlogov niso rešitev problema in da bi to tehnologijo morali enostavno preskočiti in pospešiti razvoj LED sijalk, ki so še mnogo bolj varčne in varne.
Pred nekaj dnevi smo naleteli na zanimivo oddajo ene od evropskih televizijskih postaj, ki je analizirala stanje, vprašala za mnenje različne strokovnjake in kar je najbolj zanimivo, popolnoma potrdila teze iz omenjenega članka. Kot da bi ga avtor oddaje prebral in v njem dobil idejo za reportažo.
Okoljski izvedenci so v oddaji trdili, da je ravnanje Evropske komisije milo rečeno nerazumljivo. Po eni strani prepovedujejo uporabo različnih strupov, z obvezno uporabo varčnih sijalk pa vnašajo velike količine živega srebra v evropsko okolje. Živo srebro je obvezen del praškaste obloge v sijalki in omogoča njeno delovanje ter zanj nimamo zamenjave. Evropski proizvajalci sijalk, ki imajo sodobne proizvodne linije, lahko količino tega strupa držijo na spodnji meji, ki še ravno zadostuje za delovanje. Tuji proizvajalci, ki s cenenimi proizvodi vdirajo na evropski trg pa sijalke izdelujejo na zastarelih strojih, kjer količine živega srebra ne morejo dobro nadzirati. Zato ga dodajajo tudi desetkrat več, da bo žarnica zagotovo delovala, posledice pa jih seveda ne zanimajo. Ker ne moremo pričakovati, da se bodo vse pregorele sijalke znašle v zbiralnikih za posebne odpadke, to pomeni vnašanje živega srebra v že tako preobremenjeno okolje. Živo srebro je živčni strup in v povišanih dozah prizadene živce in možgane.
Strokovnjak za razsvetljavo je pokazal dva diagrama s primerjavo svetlobnega spektra običajne žarnice in varčne sijalke. Slednja ima v spektru velike luknje, zato so obrazi ljudi bledikasti, barve drugih predmetov pa lažne. Običajna žarnica oddaja svetlobo na enak način kot sonce, z visokotemperaturnim žarenjem svetilne niti, zaradi česar je tudi bolj prijazna človeškemu očesu, svetlobni spekter pa je od začetka do konca enakomeren in popoln. Tudi kot odpadek je žarnica popolnoma nenevarna saj je izdelana iz stekla, koščka pločevine in tanke nitke iz volframa.
Največje razočaranje pa so bili rezultati preizkusov svetilnosti in življenjske dobe teh žarnic. Prodajalci višjo ceno opravičujejo z daljšo življenjsko dobo sijalke, ki je na žalost lažna. Če sijalko prižigamo in ugašamo, kot vsako drugo žarnico v stanovanju, postane njena življenjska doba enaka, kot jo ima običajna žarnica. Tudi navedbe o svetilnosti sijalk, ki so natisnjene embalaži, ne držijo, saj je resnična svetilnost dosti nižja in se med uporabo ves čas zmanjšuje, celo hitreje kot pri običajni žarnici.
Znana evropska tovarna je nemški vasi, ki stoji na majhnem otoku, iz reklamnih namenov brezplačno omogočila, da čisto vse žarnice zamenja z varčnimi. Stanovalci pa niso dolgo vzdržali in so nekatere sijalke zamenjali z običajnimi žarnicami. Prvi od njih je bil vaški krčmar, ki je povedal, da gostje niso želeli uživati hrane in pijače pod bledikasto svetlobo teh sijalk.
Zgodbo zaokrožuje časopisna vest, da so Nemci začeli na zalogo kupovati žarnice na žarilno nitko, trgovci pa z njimi polnijo svoja skladišča, vse za čas »po žarnici«. Vse to pomeni, da kljub prihranku elektrike uporabniki niso pripravljeni sprejeti izdelka s katerim niso zadovoljni. In če prav pomislimo, sprejetje zakonov o obvezni izločitvi običajnih žarnic diši po lobiranju s strani največjih proizvajalcev.
