Če pravkar načrtujete gradnjo ali obnovo hiše, je zagotovo dobro poznati odgovore na nekaj pomembnih vprašanj. Nanašajo se na pravilno izvedbo ali prenovo fasadnega podzidka, v pravopisu je to talni zidec, vsi pa ga poznajo pod ljudsko oznako »cokl« ali »cokel« (iz nemško Sockel).
Pojasnili bomo, kateri material izbrati ob prenovi, zakaj mora biti vodoodbojen, kakšna je pravilna izvedba hidroizolacije in zakaj so bili včasih »cokli« večinoma širši od fasade.
Stare hiše je nimajo
V hiše včasih niso vgrajevali hidroizolacije. Ko rečemo »včasih« pri tem ne mislimo na neko nejasno obdobje v pradavnini, saj hidroizolacije pogosto ne najdemo niti v stavbah, zgrajenih v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Gradbeniki so s pomočjo »cokla«, ki je bil običajno odebeljen oziroma širši od fasade, stavbo ščitili pred meteornimi vodami in snegom, saj je stik stavbe s tlemi eden najbolj izpostavljenih delov stavbe.
Kamniti in kasneje mešani zidovi, zgrajeni iz kamna in opeke, so bili sestavljeni iz dveh delov, notranjega in zunanjega. Oba dela so po vsej debelini zidu povezovali vezni kamni, zato so na teh mestih nastajali toplotni mostovi. Posledica je bila izguba toplotne energije in pojav kondenza.
Tradicionalni materiali, med njimi kamen, kamniti drobir in ilovica za vezivo, so imeli dobro sposobnost vpijanja in oddajanja vlage. Ko pa so za popravilo starejših hiš začeli uporabljati mešanice s cementom, so se naravna ravnovesja porušila. Prebivalci takih stavb so se začeli pritoževati nad rosenjem in pojavom solitrnih madežev, fasada in fasadni podzidek, ki je bil vlagi najbolj izpostavljen, pa sta začela razpadati. Res škoda, če pomislimo, da je bil »cokel«, vsaj pri bolj razkošnih stavbah, pomemben okrasni element, pogosto izdelan iz obdelanega naravnega kamna.
V predelu cokla je potrebno poleg zahtevane tlačne trdnosti toplotne izolacije izpostaviti tudi njeno vodovpojnost. Toplotna izolacija sme vpijati le minimalne količine vlage tudi v primeru potopitve. Zato so za ta področja ustrezne le toplotne izolacije, kot je ekstrudirani polistiren FIBRANxps ETICS z vodovpojnostjo pri potopitvi WL(T) 1,5. |
Prej vlažna, danes suha
Včasih je veljalo, da mora biti klet vsaj malo vlažna, saj je bila namenjena hranjenju ozimnice ali sodov z vinom. Zaradi spremembe življenjskih navad pa se je spremenila namembnost kleti in zato tudi tehnika gradnje. Danes so v novogradnjah kleti povsem suhe, nepodkletene hiše pa so od podlage ločene z hidroizolacijskim slojem.
Z izrazom »cokel« danes označujemo del zunanjega zidu, ki je v stiku s terenom okrog stavbe. Vertikalna hidroizolacija mora biti na tem mestu dodatno mehansko zaščitena z nevpojnim slojem trdne toplotne izolacije. Zato je nujna postavitev hidroizolacijske plasti, ki zagotavlja vodoodbojnost. Spodnji rob »cokla« je v slabem vremenu v stalnem stiku z brizgajočo vodo in vlažnim terenom. Zato bo vsak material, ki pretirano vpija vlago in je izpostavljen še temperaturam pod lediščem, začel zagotovo razpadati.
Vertikalno izolacijo na tem mestu zato vedno položimo do celotne višine »cokla«. Na splošno velja, da naj bo visoka najmanj trideset centimetrov, končna višina pa je odvisna še od razmer v okolici stavbe. Če govorimo o samotni hiši postavljeni visoko v koroških hribih, kjer je več padavin in snega, bo ta pas višji kot v hiši, ki stoji v slovenski Istri.
Našteli smo nekaj osnovnih pravil, ki se jih moramo držati med načrtovanjem in izvedbo »cokla«, s čimer zagotovimo dolgo življenjsko dobo tega dela stavbe. Naslednjič bomo predstavili še tehnične podrobnosti in potrebne lastnosti uporabljenih materialov. Do takrat pa imamo čas za razmislek, kako bo izgledal naš bodoči talni zidec ali »cokel«.
