Bioklimatski dom je stavba, ki je lahko eno ali večdružinska, ter je načrtovana in zgrajena v skladu s klimatskimi razmerami kraja kjer stoji, pri tem pa so načrtovalci upoštevali še energetske in materialne vire s tega področja.Takšna hiša v največji možni meri prestreza ter uporablja toploto in svetlobo sonca, zgradba je izdelana iz naravnih materialov, kamna, lesa in zemlje, pri čemer se graditelji izogibajo uporabi aluminija in betona, saj je za njuno proizvodnjo potrebno porabiti preveč energije.
Bioklimatske hiše se na pogled ne razlikujejo od običajnih ali pasivnih stavb |
Bioklimatski dom obdrži povezavo notranjosti z zunanjim svetom, omogoča naravno prezračevanje, neposreden nadzor stanovalcev nad razmerami v posameznem prostoru, pri čemer pa hiša ohrani visoko stopnjo energetske varčnosti. Take stavbe so odgovor na pasivno gradnjo, ki je postala neke vrste religiozno gibanje, ki ne dopušča pripomb, ne glede na to, da temeljijo na znanju in razumu. Cilj bioklimatskega načrtovanja je oblikovanje takšnega grajenega bivalnega okolja, ki omogoča čim večji vstop dnevne svetlobe v vse kotičke stavbe, čim višjo kakovost zraka in vizualno ter zvočno udobje v stiku z okoljem okrog stavbe. Kljub temu pa način gradnje omogoča visoko stopnjo varčevanja energije za osvetljevanje, ogrevanje in hlajenje.
Tisočletni načini delovanja
Principi delovanja bioklimatskih stavb so stari tisočletja, saj so se ljudje vedno prilagajali naravnemu okolju. Eskimi so v iglu kleče vstopali po snežnem tunelu, ki je bil zatesnjen z dvema, meter oddaljenima visečima kožama, ki sta delovali kot zračna zapora in preprečevali neposreden vdor hladnega zraka. V vročih predelih Afrike so ljudstva gradila zaobljene koče iz blata, katerih stena je bila ravno dovolj debela, da je dnevna vročina pričela vstopati v notranjost šele ponoči, ko je postalo zunaj neprijetno hladno. Inženirji pa danes ponovno odkrivajo delovanje samodejnih prezračevalnih sistemov v termitnjakih, prekopirane principe delovanja pa prenašajo na prezračevalne in hladilne sisteme najsodobnejših stolpnic.
Bioklimatske hiše se na pogled ne razlikujejo od običajnih ali pasivnih stavb |
Samodejno in poenostavljeno
Zato bioklimatske stavbe delujejo čim bolj samodejno, mehanski sistemi pa so vgrajeni samo kot podpora za ohranjanje čim ugodnejših razmer. Zato ni potrebno vgraditi zahtevnih in dragih sistemov, ker bodo njihovo vlogo prevzeli deli stavbe. Pri tem je pomembno aktivno in pasivno zajemanje sončne svetlobe in toplote, ki bo delovalo samodejno, brez tipal in elektromotornih pogonov, saj bo prilagojeno tisočletja znani poletni ali zimski trajektoriji sonca. Stavbe se več ne bodo »oblačile po modi« in z graščinam podobnim oblikovanjem služile kot statusni simbol lastnika, temveč bo njihova oblika in barva v skladu s pravimi potrebami stanovalcev. Stavb, ki so pozimi pregrete in poleti podhlajene ne potrebujemo, čeprav nam politiki vbijajo v glavo, da bomo samo s povečanjem porabe spravili ekonomski sistem spet na noge. Čeprav vsi vidimo, da model ne deluje, saj cene energentov ves čas rastejo, kupna moč prebivalstva pa vztrajno pada.
Počasi, vendar vztrajno se pojavljajo novi glasniki, arhitekti in razgledani kupci, ki zase zahtevajo nove bivalne standarde. Bioklimatska gradnja stanovalcem omogoča vse, kar so imeli do sedaj, pri tem pa poenostavlja življenje, ohranja naravne vire in zmanjšuje škodljiv vpliv na okolje.
