Celovita analiza stroškov za ogrevanje stavb

Gospodinjstva se pri izbiri vira za ogrevanje v prvi vrsti ozirajo na proračun, manj pa na vir ogrevanja vplivajo drugi vidiki trajnosti. Zato je pomembno, da se ob približno enaki stroškovni učinkovitosti različnih načinov ogrevanja objektivno seznanijo tudi z drugimi vplivi. Nazoren primer je v letu 2016 še vedno nizka cena fosilnih energentov, ki marsikoga prepriča, da (še) ne investira v ogrevalni sistem z bolj okolju prijaznim energentom. Vendar že več kot leto dni cena fosilnih goriv ni stabilna in je posledica krhkih političnih razmer v svetu. Sodček nafte zadnje leto znese cca. 30 $, nekaj let nazaj je dosegal ceno že okoli 150 $.

Raba ekstra lahkega kurilnega olja (ELKO) za ogrevanje v gospodinjstvih se je v zadnjih 20 letih v Sloveniji več kot prepolovila ravno na račun visoke cene energenta, vendar se je ta pozitiven trend z lansko pocenitvijo fosilnih goriv upočasnil. Še do leta 2015 je zamenjava ELKO z lesnimi gorivi ob relativno nizkem strošku prilagoditve kotla pomenil takojšnje znižanje stroškov ogrevanja za 70 odstotkov pri peletih ali celo več  pri drveh.

Cena enote toplote

Pri načrtovanju izbire stroškovno učinkovitega vira toplote je pomembna cena enote toplote. S postavitvijo različnih virov na isti imenovalec – enoto toplotne energije v MWh, lahko med seboj primerjamo ceno toplote za različne energente.

Na sliki 1 je prikazana primerjava med ceno 1 MWh toplotne energije iz goriv, ki se najpogosteje uporabljajo za ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Primerjava je prikazana za obdobje od julija 2007 do konca leta 2016 in nazorno pokaže razliko med stabilnostjo nekaterih (predvsem domačih) energentov v primerjavi s fluktuacijo cene drugih (fosilnih) goriv. Analiza (slika 1) pokaže, da iz vidika cene energenta stroškovna učinkovitost vseh primerjanih ogrevalnih sistemov na OVE  (les, toplotne črpalke, sistemi daljinskega ogrevanja) izrazito prekaša  sisteme na fosilna goriva (ELKO, zemeljski plin, utekočinjen naftni plin (UNP)). Pri kotlu na polena stroški za gorivo znašajo zgolj 30 %,  pri toplotni črpalki zrak/voda, z letnim povprečnim grelnim številom COP = 3,2 pa le 48 % stroškov, ki jih moramo plačati pri kotlu na ELKO.

Pri primerjavi okoljske učinkovitosti, torej ekvivalenta primarne energije in standardne emisije CO2, toplotne črpalke prekašajo druge sisteme, z izjemo sistema na lesno biomaso, ki pa pri nefiltriranih dimnih plinih v individualnih kuriščih povzročajo povišanje koncentracije trdih delcev v ozračju in je zato lesna biomasa s trajnostnega vidika primernejša za pretvorbo v toplotno in električno energijo v večjih sistemih daljinskega ogrevanja (s kontroliranimi izpusti).

Primerjava vseživljenjskih stroškov in kriteriji skoraj nič-energijskih stavb

Pri optimalni zasnovi stavbe sta gradnja ali prenova stavbe in trajnostna oskrba z energijo neločljivo povezana dela, ki morata biti obravnavana celovito, na stroškovno optimalen, okolju prijazen in družbeno odgovoren način.

Slovenija je v zakonodajo uvedla nove kategorije energetsko učinkovitih stavb, ki so poimenovane skoraj nič-energijske stavbe (sNES). Nacionalna merila sNES bodo v stanovanjskem sektorju tako pri prenovah kot pri novogradnjah postala obvezna l. 2020. Standardi sNES zahtevajo višjo stopnjo učinkovitosti, ob hkratni skrbni stroškovno-optimalni analizi alternativnih sistemov za oskrbo z energijo, ki so na voljo blizu območja stavbe, brez poseganja v kakovost bivanja stanovalcev.

Primer prenovljene enodružinske hiše

V nadaljevanju bomo ocenili vseživljenjske stroške prenovljene enodružinske stanovanjske hiše, ki za ogrevanje prostorov in sanitarne vode s povprečno porabo 18,3 MWh toplotne energije letno. Kriteriji sNES v obravnavanem primeru predpisujejo, da specifična raba energije po prenovi ni višja od 95 kWh/m2 na leto in da stavba uporablja 50 % OVE.

Vseživljenjski stroški zajemajo stroške investicije, stroške vzdrževanja in stroške za energent. Pri investiciji smo predpostavili najem kredita z ročnostjo 15 let za celotno investicijo, za fosilne energente pri komercialni banki, za OVE pa pri Eko skladu, ki ima nekaj ugodnejše pogoje. Cena posamezne investicije je določena na podlagi povprečne tržne vrednosti energetskih naprav, pripadajočih tehnoloških sklopov, kot so povezave do energetskih virov, dimniki, transportni mehanizmi ter minimalne cevne povezave na sistem ogrevanja objekta. Vključeni so tudi vsi potrebni hidravlični sklopi, kot so hranilniki toplote, obtočne črpalke in pripadajoče armature.

Med stroške vzdrževanja smo vključili tudi dimnikarske in druge obvezne storitve pri kotlih. Povprečne cene izdelkov in storitev so povzete iz cenikov različnih proizvajalcev naprav, cenikov obrtnih zbornic in združenj izvajalcev za posamezne sklope. V stroške je všteta montaža in zagon sistema, cene vključujejo DDV.

Analiza ogrevalnih sistemov glede na energent

Po pričakovanjih lahko na sliki 2 vidimo, da so vseživljenjski stroški najvišji, če se ogrevamo z UNP ali električnimi uporovnimi grelci vseh oblik, in to ne glede na to, da so stroški investicije v en in drugi ogrevalni sistem najnižji med vsemi. Neglede na močno fluktuacijo cene ELKO ostaja drag energent z nepredvidljivo ceno v prihodnosti, ki v letu 2017 kaže trend rasti. Kljub relativno nizkim stroškom investicije bo tudi v prihodnje ogrevanje z ELKO drago, zato pričakujemo nadaljnje opuščanje njegove rabe za ogrevanje gospodinjstev iz ekonomskih in okoljskih razlogov. Podobno velja tudi za zemeljski plin, ki je sicer iz vidika vseživljenjskih stroškov ugodnejši, vendar je fosilno gorivo in ne izpolnjuje sNES kriterijev o deležu OVE pri oskrbi stavbe z energijo.

Na drugi strani so toplotne črpalke, prijaznejši način ogrevanja z najnižjimi stroški. Poleg ekonomske učinkovitosti izkoriščajo od 80 do 87 % OVE. Morda rahlo presenečajo visoki vseživljenjski stroški sistemov na drva in na pelete, kjer slednji pri celoviti prenovi (tukaj ne obravnavamo ad hoc rešitev z zamenjavo zgolj gorilnika na starem oljnem kotlu) trenutno presegajo vseživljenjske stroške kotla na ELKO, kot lahko vidimo na sliki 2. Pri kotlih na polena je razlog relativno visoka investicija (ki mora vključevati dovolj velik zalogovnik toplote za optimalno delovanje), pri peletih pa ob nekaj nižji investiciji relativno visoka cena energenta. Vendar je potrebno lesno biomaso kot domači obnovljivi vir upoštevati pri tehtanju ob izbiri novega ogrevalnega sistema. Manjvreden les se uporablja predvsem za ogrevanje z zgorevanjem v individualnih kuriščih in predstavlja prevladujoč energent v slovenskih gospodinjstvih. Je lokalni OVE in relativno poceni gorivo, vendar moramo biti pozorni na kakovostno izbiro kotla.

Pri iskanju ustreznejšega načina energetskega izkoriščanja velikega potenciala lesne biomase se zdijo nekatere že komercialno dostopne inovativne tehnologije (npr. uplinjanje) korak v pravo smer, v Sloveniji še posebej v kombinaciji s sistemi daljinskega ogrevanja, lokalne energetske samooskrbe in povečanjem deleža OVE v nacionalnem elektroenergetskem sistemu.

Za zaokrožitev analize smo vključili 9 sistemov daljinskega ogrevanja v Sloveniji, ki predstavljajo dober način za oskrbo domov s trajnostno energijo, predvsem v urbanih središčih. Večji sistemi lažje kot individualna kurišča nadzorovano in z manj škodljivimi emisijami izkoriščajo različne OVE, zato so sistemi daljinskega ogrevanja eden od pomembnih dejavnikov na trajnostni poti Slovenije v energetsko samozadostno in nizkoogljično skupnost. Pri tem pa je upravnike sistemov daljinskega ogrevanja potrebno vzpodbuditi k ukrepom energetske učinkovitosti, s katerimi bodo posodobili svoje sisteme, jih upravljali bolj proaktivno (=manj retroaktivno) in zmanjšali toplotne izgube. S tem bodo dosegli, da bo cena njihove toplote konkurenčna ostalim energentom, saj se na sliki 2 da videti, da ima standardna deviacija cene daljinske toplote velik razpon. Konkurenčna cena prinese nove odjemalce, kar samo po sebi spet omogoča nižjo ceno – s tem pa tudi zadovoljne občane in okolju prijazno ogrevanje.