Dejstvo je, da zrak onesnažujejo antropogeni (človeški) viri, ukrepi pa so očitno zanemarljivi
Vsi vemo, da je zgorevanje fosilnih goriv, poleg prometa, neizpodbitno eden pomembnejših izvorov zračnega onesnaženja in veliko tveganje za zdravje, pa ne ukrepamo, da bi to zajezili. Nevarne snovi v zraku imajo izrazito negativen učinek na zdravje ljudi, posebaj za dihanje, saj slabijo obrambno sposobnost dihal in povečujejo dojemljivost za pljučne okužbe. Kljub tehnološki razvitosti Slovenije aktualne uradne statistike več zadnjih let prikazujejo preseganja nevarnih snovi v skoraj vseh večjih mestih Slovenije, posebno PM10, ki so dokazano posledica zgorevanja fosilnih goriv.
 |
Nevarnost žveplovega dioksida zaradi ogrevanja
Najpogostejše onesnaževalo zunanjega zraka iz skupine žveplovih oksidov pa žveplov dioksid. Ta nastaja ob izgorevanju fosilnih goriv (bencina, nafte, premoga), v nekaterih industrijskih procesih in ob pridobivanju toplotne ter električne energije. 80% onesnaženja zraka z žveplovim dioksidom prispeva kurjenje premoga in lignita.
Če zrak vsebuje od 0,02 do 0,05 mg/L SO2 pride do draženja zgornjih dihalnih poti. Dušikov in žveplov dioksid dražita sluznico dihal in povzročata zoženje dihalnih poti. Prav tako povečata občutljivost dihalnih poti, kar zlasti pri bolnikih s kroničnimi boleznimi dihal povzroča poslabšanja osnovne bolezni.
Hišna kurišča spuščajo v atmosfero dim, saje, ogljikov monoksid, žveplovodik, pepel, ogljikovodike in drugo. Z zgorevanjem 1 kg premoga nastane 11,6 m3 dima, vsak m3 dima pa vsebuje 6,14 g suspendiranih delcev. Pri zgorevanju 1 kg premoga se v povprečju v hišnem kurišču sprošča 25 do 100 g trdnih delcev, ki z dimom odhajajo v zrak.
Izpostavljenost mestne populacije onesnaženemu zraku zaradi delcev PM10 v EU 27 v letu 2010 (po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je priporočljiva letna vrednost za PM10 20 μg/m3, EU postavlja mejo 40 μg/m3). Vir: EUROSTAT, 2013. |
Ogljikov monoksid je najbolj razširjen onesnaževalec zraka. Zakaj je tako nevaren?
Ogljikov monoksid – CO nastaja zaradi nepopolnega zgorevanja fosilnih goriv v energetskih obratih, avtomobilih ter gospodinjstvih. Pomembno količino emitirajo tudi različni naravni procesi. Ocenjuje se, da avtomobili prispevajo kar okrog 80 % celotnega emitiranega CO. Učinki izpostavljenosti ogljikovemu monoksidu se pokažejo kot zastrupitev različne stopnje. Blaga zastrupitev je podobna gripi, spremljajo jo glavobol in utrujenost. Pri zmerni zastrupitvi je glavobol hujši, pojavita se slabost in težave pri mišljenju. Pri hudi zastrupitvi se pojavijo bruhanje, zmedenost, mravljinčenje v okončinah, krči, bolečine v prsih, motnje srčnega ritma, motnje zavesti in odpoved dihanja. Ogljikov monoksid ima 300-krat večjo afiniteto za hemoglobin kot kisik, pri čemer nastaja karboksihemoglobin (HbCO). Posledično se zmanjša kapaciteta krvi za prenos kisika, kar pripelje do hipoksije tkiv.
Promet glavni krivec za dušikove in žveplove okside
V zadnjih desetletjih se onesnaženost zraka povečuje na račun stalnega večanja števila motorjev z notranjim izgorevanjem. Motorna vozila so vir izpušnih plinov z ogljikovim monoksidom, ogljikovim dioksidom, žveplov dioksidom, dušikovimi oksidi, vodikovim peroksidom, vodno paro, alkoholi, aldehidi ter organskimi kislinami.
Dušikovi oksidi delujejo dražeče na spodnje dihalne poti ter povečujejo pogostnost alergijskih respiratornih obolenj. Najnevarnejša sta dušikov oksid in dioksid, še posebej, če je koncentracija večja od 0,2 mg/L.
Žveplovi oksidi izzivajo močno draženje oči in dihalnih poti. Več kot 90 % inhaliranih žveplovih oksidov je absorbiranih v sluznici zgornjih dihalnih poti. Povečana koncentracija dušikovih oksidov ob neugodnih vremenskih pogojih in povečanemu deležu lebdečih delcev skozi daljši čas povečuje incidenco respiratornih infekcij pri otrocih ter kroničnih obolenj zgornjih dihalnih poti. Najobčutljivejši na ekspozicijo SO2 so otroci, starejše osebe ter kronični pljučni in srčni bolniki.
Nevarnost močno reaktivnega plina – ozona
Glede na mesto nastanka v atmosferi ločimo stratosferski ozon, ki se tvori v višji plasti atmosfere (stratosfera obsega pas od 15 do 50 km nad zemeljskim površjem) in nas ščiti pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki, ter troposferski ali prizemni ozon, ki nastaja v spodnji plasti atmosfere kot sekundarni onesnaževalec z reakcijo iz dušikovih oksidov in hlapnih organskih spojin.
Ozon se absorbira v vseh delih pljuč
Slovenija sodi med države z višjimi izpusti predhodnikov ozona na prebivalca. V letu 2010 se je s 53 kg izpustov predhodnikov ozona na prebivalca uvrstila na 7. mesto med državami EU-27. Povprečje izpustov v EU-27 je bilo 42,9 kg/prebivalca.
Ob vstopu v dihala ozon sproži verižne reakcije oksidacije. Akutni in kronični učinki ozona na ljudi so kašelj, draženje oči, bolečine pri globokem vdihu, občutek utesnjenosti v prsnem košu, bolečine za prsnico, redkeje tudi glavobol in slabost; Osrednji mehanizem poškodbe z ozonom je oksidativni stres in razvoj vnetne reakcije. Vnetje je lahko prehodno, pri dolgotrajni izpostavljenosti pa povzroča trajne strukturne spremembe dihal. Ozon je tudi močan dražljivec, kar se kaže v draženju ali pekočem občutku v očesni veznici in sluznici zgornjih dihal, bolečinah pri dihanju, občutku stiskanja v prsih ter kašlju.
Antropogeni (človeški) in naravni viri emisij |
Človeški nepremični viri emisij: velike kurilne naprave za proizvodnjo energije, sežigalnice odpadkov, kurilne naprave v industriji (proizvodnja jekla, cementa, gnojil), rafinerije ter kurišča za ogrevanje poslovnih stavb in gospodinjstev. |
Človeški premični viri emisij: cestni promet (izpuh iz dizelskih motorjev, obraba gum, zavor, sklopk), železniški promet, zračni promet, vodni promet, ognjemeti. |
Med človeške vire razpršenih emisij spadajo: pretovarjanje razsutega tovora v gradbeništvu in kmetijstvu, suspenzije delcev kot posledice cestnega prometa, ter tudi kresovi in kajenje. |
Naravni viri razpršenih emisij so vulkani (delci in prah), erozija tal, peščeni prah, gozdni požari, biološke organske snovi (pelodi, spore, mikroorganizmi), biološki procesi v prsti, vode, mokrišča, vegetacija (gozdovi, nasadi poljščin). |
Nevarnost prašnih delcev in težkih kovin
Prašni delci, večji od 10 µm, se običajno ustavijo v vlažnem okolju nosne votline in žrela. Do pljučnih mešičkov prodrejo prašni delci, katerih aerodinamični premer znaša manj od 2-3 µm. Zelo fini prašni delci ostanejo dlje časa v področju pljučnih mešičkov in povzročajo draženje.
Težke kovine niso omejene na določeno geografsko območje in jih ni mogoče učinkovito nadzorovati na lokalni ravni. Lahko se prenašajo po zraku na velike razdalje po celotni zemeljski obli. Imajo lastnost, da se postopoma nalagajo v organizmih živali in človeka višje v prehranjevalni verigi. Že izpostavljenost nizkim koncentracijam kovin je lahko vzrok za razvoj rakastih obolenj, za zaostalost v razvoju in poškodbe ledvic, ter celo za smrt v primeru izpostavljenosti visokim koncentracijam.
Manj poznano je, da svinec v zraku povzroča zgorevanje fosilnih goriv, v preteklosti je bil to promet. Posebej nevaren je zaradi kopičenja in dolgega zadrževanja v organizmih. Glavni človeški izvori druge nevarne kovine – arzena, se nanašajo na zgorevanje fosilnih goriv in uporabo pesticidov. Arzen je razvrščen v skupino I kancerogenov za ljudi, pri čemer se inhalacija povezuje s karcinomom pljuč, kože, in mehurja.
Povzeto po članku prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa ZVD Zavod za varstvo pri delu, UL MF Katedra za javno zdravje
