Evropski komisar dr. Janez Potočnik je pred kratkim imel otvoritveni govor na srečanju PolyTalk v Wiesbadnu. V govoru z naslovom »Ali ima industrija v Evropi sploh bodočnost ?« je najprej omenil skokovito naraščanje svetovnega prebivalstva in še predvideno rast števila ljudi srednjega sloja v naslednjih 20 letih.
 Komisar Potočnik opozarja, da je potrebno nemudoma spremeniti ravnanje s plastiko |
V 20. stoletju je svetovna poraba fosilnih goriv poskočila za faktor 12, pridobivanje in izkop drugih rudnin pa za 34 krat. Strokovnjaki to imenujejo »veliki pospešek« od katerega ima koristi samo peščica najbogatejših v razvitem svetu. Boji pa se, da je takšen tempo za planet in devet milijard ljudi uničujoč, saj sedaj vsak prebivalec Evrope povprečno porabi 16 ton različnih materialov in odvrže 6 ton smeti na leto. Nadaljevanje v tem tempu pomeni, da potrebujemo trikrat več virov, ki pa jih nimamo. Zato moramo nujno zmanjšati porabo osnovnih surovin za industrijo, reciklirati, najti nadomestke in tako ohraniti vire. Potrebno je popolnoma ločiti vsako povezavo med ekonomsko rastjo ter porabo virov in onesnaževanjem. To je osnovni namen agende »Evropa 2020«, ki zajema opis poti do učinkovite Evrope.
Bodočnost odpadne plastike
Globalna proizvodnja plastike je od 1,5 milijonov ton v 1950 narasla na 245 milijonov ton v 2008, od tega smo 60 milijonov ton izdelali v Evropi. Zato je sedaj na potezi industrija, brez katere cilji Evropa 2020 niso dosegljivi. Na trg bodo smeli samo izdelki, ki jih lahko popravljamo, obnavljamo, ki morajo biti odporni, trajni ter brez strupenih dodatkov. Skoraj polovico plastičnih odpadkov v Evropi zakopljemo, v njih pa se skriva ekvivalent 12 milijonov ton surove nafte. Druga polovica gre v glavnem v peči, samo manjši del pa v reciklažo. Potočnik ve, da znamo in moramo, saj se med evropskimi številkami nahaja 6 držav članic, ki več ničesar ne zakopavajo na smetiščih in reciklirajo 90% plastike, medtem ko druge zakopavajo od 80 do 90% odpadkov.
 Premalo plastike recikliramo in veliko preveč je pokurimo ali zakopljemo |
Dva najpomembnejša cilja
Prvi, zakopavanje odpadkov na smetiščih se mora nemudoma začeti zmanjševati, kolikor je to le mogoče. Drugi, s prakso sežiganja je potrebno prekiniti in takoj začeti s popolnim recikliranjem. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega, pri čemer v Evropi recikliramo samo 24 % teh materialov. Celo v državah kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Zato poudarja, da je moč sežigalnih lobijev še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo iz več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne. Reciklažna industrija se hitro razvija, kljub temu so možnosti še velike. Zaradi zahtev v Evropi danes recikliramo 85% starih vozil, vendar je samo 25% delov v novem avtu iz recikliranih surovin, velik del tega je ravno plastika. Zato govorimo, da je plastika še vedno pod- ciklirana in ne re- ciklirana.
Pomorski odpadki in plastične vreče
To je velik svetovni problem, saj vemo, da 80% odpadne plastike prihaja s kopnega. Trenutno ugotavljajo, da plastiko nepravilno zbiramo, sortiramo, obdelujemo in celo zakopavamo, zato prevečkrat konča v oceanih. Pri tem bi probleme s plastičnimi vrečkami z lahkoto rešili. V 2010 smo v EU uporabili 85,3 milijarde plastičnih vrečk, kar je 200 na prebivalca. Zato komisija ravno sedaj dokončuje opis stanja in možne rešitve na tem področju, pri čemer dvig cen vrečk v kombinaciji z drugimi cilji ponuja največ možnosti za rešitev. Vsi vemo, da plastika nima kaj iskati v morju, kljub temu pa smo povzročili, da je količina drobne plastike že šestkrat višja od količine planktona, zato morski prebivalci sploh nimajo več izbire.
 Zakopavanje smeti mora v Evropi v najkrajšem času postati preteklost |
Potočnikovi zaključki
Za konec je apeliral na zbrane strokovnjake, da v proizvodnji uporabljajo samo plastiko, ki se jo da reciklirati in da naj ne sodelujejo v pravem izbruhu proizvodnje plastičnih predmetov vseh vrst, ki so že na pogled nepotrebni in neuporabni ali pa bi lahko bili izdelani iz drugih snovi. Priznati moramo, da smo odgovorni vsi in da moramo takoj začeti bolj tesno sodelovati, kar velja za vse, od proizvajalcev do kupcev in reciklatorjev ter zbiralcev odpadkov. Pri čemer pa so najbolj pomembni politični odločevalci. Plastiko je potrebno odgovorno proizvajati in z njo ravnati, saj mora tudi zanjo začeti veljati princip »od zibelke do zibelke«, ter z odgovornim ravnanjem in obdelavo zapreti produkcijsko zanko. Ob koncu je komisar objavil, da bodo kmalu začeli široko debato o plastiki s posebnim ozirom na vire in učinkovito rabo, rezultate pa bodo objavili v »green paper« poročilu o plastičnih odpadkih v okolju.
