Miran Mejak se sprašuje, zakaj Slovenija ne izkorišča najdenega plina in nafte v Petišovcih.
Čeprav trenutno cena nafte pada, ga ni junaka, ki bi se odrekel naftni ali plinski vrtini. Ali celo naftnemu oziroma plinskemu polju. Razen če si v Sloveniji. Tega naš sogovornik dr. Miran Mejak ne razume. Dr. Mejak, sicer prvi, ki je doktoriral na mariborski univerzi, si je znanja o naftnem poslu nabiral v ZDA, bil je direktor podjetja Nafta Lendava in dva mandata predsednik nadzornega sveta Petrola.
 |
Bil je tudi vodja slovenske pogajalske skupine za nasledstvo nekdanje Jugoslavije, ampak mi smo se pogovarjali o nafti in plinu, ki ju ima Slovenija, vendar tega naravnega bogastva iz neznanih razlogov ne izkorišča.
Hrvaška veliko pričakuje od nahajališč nafte v Jadranskem morju?
Ta zgodba na Hrvaškem traja že dolgo časa. Še v času nekdanje Jugoslavije so bile tam velike ideje in ambicije, da bi v Jadranu pri Črni gori vrtali in odkrili nafto. Ina je pri otoku Vis izvrtala globoko vrtino, ki ni pokazala posebnih znakov, da bi tam nafta lahko bila. Pozneje so skupaj z Enijem v severnem Jadranu izvrtali plin. Tam imajo plinsko polje.
Še v nekdanji Jugoslaviji, ko sem jaz bil v Nafti Lendava, smo imeli sestanek z Enijem. Njegov takratni predsednik Enrico Mattei nam je razlagal, da so v Piranskem zalivu možnosti naftnih nahajališč. Imeli so zanimivo seizmično karto. Te podatke so nam takrat dali, vendar se je izkazalo, da je zadeva preveč tvegana. Hrvati so pa ves čas merili in so zdaj našli več nahajališč v Jadranskem morju. Te meritve so zdaj veliko natančnejše kot pred desetletji. Hrvaška nahajališča so zelo perspektivna.
Ali res lahko najdejo tam zaloge nafte, ki bi jih bilo koristno črpati?
To so lahko zelo velike zaloge.
Ampak ali imajo tako velike zaloge, da bi bilo vredno uničiti turizem?
To turizmu ne bo nič škodilo. To je nepotreben strah. Enako je pri nas. Jaz razumem skrb za okolje, ampak to nima zveze s turizmom. Saj se ves svet razvija s pomočjo vrtanja in raziskav. Vse se da urediti. Zadeve pa se ne morejo delati tako kot v Mehiškem zalivu, kjer je bila velika polomija. Če se bo skrbno delalo, to ne bo nič škodilo turizmu. Poleg tega pa turizem prinaša minimalno v primerjavi z nafto in plinom.
“Seveda je projekt tvegan, ampak zato so pa tudi dobički veliki.”
Zakaj so pa v Jugoslaviji nehali iskati?
Takrat nafte niso našli. Poleg tega se tehnika odkrivanja razvija. Takrat recimo ni bilo tridimenzionalne seizmike. Meritve v tistem času niso bile tako dobre. Danes najdejo nafto v Afriki ali pa na mestih, kjer nihče ni pričakoval. To je rezultat modernih tehnologij meritev. Brez teh meritev pa je bilo preveč tvegano. Tisto, kar so poskušali, pa ni dalo nobenih rezultatov.
Koliko sredstev pa je potrebnih za začetek črpanja?
Vsaka vrtina stane okoli pet milijonov dolarjev. Ampak z eno vrtino ni nič.
Koliko vrtin bi potrebovali, če bi bil pri nas nekdo zainteresiran za Petišovsko polje?
Za tak program plin (tigh gas) in nafta (brown field) bi potrebovali od 150 do 200 milijonov dolarjev. Torej plinsko polje, ki je odkrito, bi morali še razbiti in vrtati horizontalne vrtine.
Ta denar je mogoče pridobiti z javnim razpisom in javno-zasebnim partnerstvom. Tega projekta oziroma razpisa se mora lotiti država. Petrol, ki ima na neki način v lasti naftno vrtino, se tega ne bo lotil, saj se noben direktor, ki se menjajo kot po tekočem traku, ne bo lotil programa, ki poteka leta 2014, rezultate pa daje leta 2020.
Koliko pa so take raziskave natančne, kakšno tveganje je takšen projekt?
Seveda je projekt tvegan, ampak zato so pa tudi dobički veliki. Tveganje je, ampak tudi na Hrvaškem je tveganje. V naftnem poslu ni nič zagotovljenega. To ni tako kot pri gradnji, ko lahko izračunate statiko mostu. Zato pa razpišete javno ponudbo in investitorji bodo ocenili realnost te ponudbe. Na podlagi njihove ocene tveganja bodo vstopili v ta posel ali pa ne. Ne more pa iti denar iz proračuna. Po vsem svetu je tako, da se nova odkritja financirajo z zasebnim denarjem. Tveganje je zmeraj. Podatki iz Petišovcev pa so zelo otipljivi.
Kdaj smo odkrili, da imamo nafto in plin?
Globoke vrtine so bile končane leta 2012. Takrat je bilo izvrtano in s strukturiranjem dokazano, da je tam plin. Danes pravijo, da je proizvodnja majhna, imamo pa le dve vrtini. Če hočete proizvesti večjo količino plina, morate razviti plinsko polje – najmanj deset vrtin, kar pomeni investicijo okoli 50 milijonov dolarjev. Potem pa začnete vrtati še horizontalno in pridete na 150 milijonov dolarjev. Če hočeš resno izkoriščati plin, moraš razviti plinsko polje s številnimi vrtinami.
Tam imamo plin in nafto?
V Petišovcih je plin. V starem naftnem polju, ki je še iz stare Jugoslavije, pa je v glavnem nafta. Poleg tega pa so tudi nova potencialna nahajališča, ki bi jih bilo treba razviti do konca, to so Bukovci, Kog in Goričko. Potrebujemo paket obširnih raziskav, ki bi se jih morala lotiti neka ambiciozna vlada.
Zakaj se od leta 2012, ko so odkrili plin, v Lendavi niso bolj angažirali na tem področju?
Ne vem. Vlada se na to ne spozna. Povsod v svetu je normalno, da če obstaja takšno nahajališče, da se predsednik vlade angažira in hoče imeti vse informacije. Pri nas pa to nikogar ne briga. Mogoče pa nekdo čaka v ozadju, da gre vse skupaj mimo, potem pa se bo tega lotil za manj denarja. Trenutno vrtino je izvrtal koncesionar, do katerega se država obnaša zelo restriktivno. Recimo, ko je bila Alenka Bratušek v Londonu na sestanku investitorjev, tega angleškega investitorja, ki je do zdaj največji angleški investitor v Sloveniji, niso niti povabili na sestanek.
Ali bi lahko plin in nafta rešila lendavsko podjetje?
Zgodba lendavskega podjetja Petrochem je težava, povezana s tem, o čemer govorim. Celotna kombinacija s Petrochemom je nastala na proizvodnji plina v Lendavi. Če bi omogočili večjo proizvodnjo plina, potem bi Petrochem lahko oživil proizvodnjo metanola. Iz metanola nastajajo formaldehidi in celotna proizvodnja Petrochema. Proizvodnjo metanola so ustavili zato, ker so kupovali plin in se izračuni niso izšli. Petrochem je šel v likvidacijo po zaslugi tega, ker odgovorni niso razumeli, da morajo oživiti proizvodnjo plina v Lendavi. Ker niso razumeli povezave, so uničili celotno petrokemično industrijo.
Torej se sploh ne zavedamo, kaj imamo pod svojo zemljo?
Prepričan sem, da so v ozadju neke mafijske kombinacije. To nahajališče je bilo objavljeno v mednarodni literaturi. To ni nobena skrivnost.
Pri Omanovem zemljišču je šlo za oslarijo
Dr. Miran Mejak je razočaran, ker se Slovenija do svojih nahajališč obnaša tako mačehovsko, medtem pa so se naši politiki takoj zagreli za zgodbice o nafti v Bosni in Hercegovini, ki jih je prodajal Nicholas Oman: “V Evropi je rudno bogastvo last države. Po ameriški zakonodaji pa je rudno bogastvo last tistega, čigar zemlja je. Zato se je v Ameriki naftna industrija hitro razvijala in nastajali so veliki dobički.
V Evropi pa je to v rokah države in država daje koncesije. Država je tista, ki skrbi in odgovarja za rudno bogastvo. Zato lahko rečem, da je pri Omanovem zemljišču šlo za oslarijo. Če bi v Bosni in Hercegovini našli nafto, ta ne bi bila last lastnika zemljišča, ampak bi bila last države Bosne in Hercegovine. Moja pripomba pa je, da so takrat večji interes pokazali za Omanovo zemljo kot za Lendavo, kjer celotna stvar stoji iz meni nerazumljivih razlogov.”
V ZDA je zelo v porastu pridobivanje nafte iz škrilavcev z metodo hidravličnega lomljenja. Ali je tovrstna tehnika pri nas dovoljena?
To je sodobna metoda, ki se uporablja po vsem svetu.
Torej bi to metodo lahko uporabljali tudi pri nas?
Pri teh dveh vrtinah, ki ju imamo, so uporabili hidravlično lomljenje.
Kaj je spornega pri tej metodi?
Amerika postaja največja proizvajalka nafte s hidravličnim lomljenjem v škrilavcih. Pri nas v Petišovcih pa ne gre za hidravlično lomljenje v škrilavcih.
Zakaj pa je hidravlično lomljenje v škrilavcih težavno?
Težava pri hidravličnem lomljenju v škrilavcih je ta, da lahko razpoke prek škrilavcev pridejo višje in lahko se zgodi, da iz škrilavskega sloja uhaja plin na površje ali v talne vode. Ampak to se da preprečiti. To delajo v Ameriki, Angliji, v Rusiji, na Kitajskem, na Poljskem … Nekje pa so do tega zadržani, vendar EU tega ne preprečuje.
Foto: Ana Kovač
Vir: siol.net
